Gline vsebujejo velike količine mineralov , ki so nujni za delovanje človeškega organizma (v montmorilonitnih glinah, na primer, lahko najdemo tudi do 75 različnih mineralov), kar morda lahko razloži številne zdravilne lastnosti gline.
Delovala bi antiseptično, protivnetno in proti infekcijsko poleg tega pa tudi spodbujala obnavljanje zdravih celic. Velja prepričanje, da se ne glede na mesto aplikacije usmeri k žarišču bolezni in se tam zasidra, ko pa se izloči, s sabo odnese gnoj, strupe ...
Glina ima zaradi svoje kemijske strukture tudi izredno dobro absorpcijsko in ionsko izmenjevalno moč. Mikroskopsko drobna zrnca vežejo vodo in druge snovi v svojo celično strukturo. Ko te celice nabreknejo, vanje lažje prodirajo za celico potencialno škodljive snovi (radioaktivni elementi, težke kovine, odvečne količine vode ...).
Velja, da glina deluje celovito in izzove procese, ki se verižno sprožajo po vsem organizmu, zato priporočajo, da terapije z glino niti ne začnemo, če je ne mislimo uporabljati dalj časa neprekinjeno.

Protibakterijske lastnosti
Raziskava znanstvenikov Univerze v Arizoni (ZDA) je potrdila, da sta z železom bogata smektit in ilitna glina (montmorillonitni oz. bentonitni tip gline) učinkovita pri in vitro uničenju bakterij. Avtorji raziskave poročajo, da glineni mineral»...izkazuje baktericidno aktivnost proti E. coli, ESBL (Extended-Spectrum-Beta-Lastamases) E. coli oz. E. coli, ki izloča beta laktamaze z razširjenim spektrom, S. enteritica serovar Typhimurium, P. aeroginosa in M. marinum bakterijskim vrstam, poleg tega pa signifikantno skrči rast bakterijskih vrst S. aureus, PRSA, MRSAin nepatogenih M. smegmatis, in to kar za tisočkrat v primerjavi s celičnimi kulturami brez dodanih mineralnih produktov.«

Zdravljenje kandidoz
Gline dokazano učinkujejo proti infekcijam z glivo vrste Candida albicans. Ta kvasovka je pogosto prisotna pri oportunističnih okužbah ust in genitalij. Tovrstne infekcije, imenovane tudi kandidoze, lahko vstopijo v krvni obtok in povzročajo hude sistemske okužbe.
Leta 1971 izvedena študija o vplivu bentonita na rast glive Candida lipolytica je prišla do zaključka, da prisotnost gline močno zavira glivičen razrast. Tudi novejša raziskava iz leta 2009 (Giachi in sodelavci, objavljeno v reviji Applied Clay Science), je potrdila zaviralni učinek bentonitne gline na kandido.

Kelacija težkih kovin
Kelacijska terapija je uporaba snovi, imenovanih kelatorji, z namenom odstranitve strupenih kovin, kot npr. živo srebro, arzen in svinec, iz telesa, tako, da jih pretvorijo v kemično inertno obliko, ki se izloči brez nadaljnje interakcije s telesom. Uporablja se za zdravljenje zastrupitev s težkimi kovinami. Glina je dokazano odličen kelator. Ameriška znanstvenika Oyanedel-Craver in Smith sta preučevala sorpcijo štirih težkih kovin (svinca, kadmija, cinka in živega srebra) na tri vrste bentonitnih glin. Ugotovila sta, da imajo vse proučevane vrste gline precejšnjo kapaciteto za sorpcijo težkih kovin.

Uporaba v vesoljskem programu NASA
NASA je že v 60. letih prejšnjega stoletja preučevala učinke breztežnosti na človeško telo. Z eksperimenti so dokazali, da breztežnost vodi v postopno izgubo kostne mase, zato so iskali snovi, ki bi to preprečevale. Številne farmacevtske družbe so razvile celo vrsto kalcijevih dopolnil, vendar nobeno ni bilo tako glina. Doktor Benjamin Ershoff iz Kalifornijskega Politehničnega Inštituta je dokazal, da uživanje gline preprečuje učinke breztežnosti na spremembo kostne gostote. Poroča, da:»je kalcij v glini...absorbiran bolj učinkovito...(glina) vsebuje določen faktor oziroma faktorje poleg kalcija, ki omogočajo boljše izkoriščanje kalcija in tvorbo kosti.«

Dodaja, da: »v primeru, ko je bil k dieti dodan le kalcij, ni bilo opaziti večje spremembe.«

VIR: wikipedija

Uporaba gline v ljudski medicini sega daleč v prazgodovino.
Prvi zapisi o uporabi t.i. medicinske gline so bili odkriti v Mezopotamiji okoli 2500 pr. n. št. Tudi stari Egipčani so poznali njene zdravilne lastnosti in jo uporabljali kot protivnetno in protibolečinsko snov, Papirus Ebers pa opisuje njeno uporabo pri različnih zdravstvenih težavah - od prebavnih motenj do kroničnih očesnih obolenj.
V antiki so uporabljali lemnijsko glino. Poimenovana je bila po otoku Lemnos, kjer so jo kopali. V uporabi je bila vse do 19. stoletja (zadnja omemba je v farmakopeji iz leta 1848), ko je bila celotna zaloga izčrpana. To vrsto gline je uporabljal tudi Galen, in sicer stisnjeno v okrogle kolačke (tablice - tablete), za zdravljenje poškodb, gnojnih ran in vnetij. Sodobne preiskave kažejo, da je bila ta vrsta gline sorodna današnjemu bentonitu. Glino je v svojih delih omenjal tudi Perzijski zdravnik Avicenna (980-1037 n.št), omenjena pa je tudi v islamskem dokumentu Knjiga preprostih zdravil in hrane.

V stari Grčiji so pri zlomih udov uporabljali obveze, prepojene z glinastim blatom. Kneipp je vedno priporočal obkladke z glino in kisom. V Švici so pogosto pri tuberkulozi, terapevtsko uporabljali glino. Prsni koš so premazali z vročim glinenim blatom in ga pustili štiri ure. Včasih je taka terapija pripeljala do uspehov. Terapevtsko so uporabljali glino. Prsni koš so premazali z vročim glinenim blatom in ga pustili štiri ure. Včasih je taka terapija pripeljala do uspehov.

Sebastijan Kneipp je začel glino terapevtsko uporabljati in se z njo uspešno boril proti tuberkulozi, kugi in dizenteriji. Kmalu je dobil številne pristaše med pomembnimi zdravniki cele Evrope, zato gre prav njemu in nekaterim velikim imenom nemške naravne medicine pripisati, da se je ta brezoblična gmota prsti uveljavila tudi v novejšem času. Kuhn, Just, Felke in drugi, so glino uporabljali pri svojih naravnih terapevtskih postopkih. Pod vplivom berlinskega zdravnika Stumpfa, ki je glino v začetku tega stoletja uspešno uporabljal se je uporaba gline močno razmahnila.

Mnoga preprosta ljudstva so že pred tisočletji poznala glino tudi zaradi njenih lastnosti. Z oblogami iz blata so Grki povijali zlomljene ude in jo skupaj z zelišči, uporabljali še na mnoge druge načine, Egipčani pa so z glino premazali mrtve, saj je kot naravni zaveznik uničevala škodljive snovi in varovala tkivo pred razpadanjem. Tudi bolne živali so mazali z mešanico gline in naravnega kisa ali jih premestili v hlev z glinastim blatom, kjer so nagonsko iskale glineno mesto. Francoske čete so se z glino branile pred črevesnimi obolenji, ruski vojaki med prvo svetovno pa sploh niso šli v bitko brez vrečke gline. (VIR:Glina zdravi)

V Sloveniji se je prvi začel zanimati za glino in njene pozitivne učinke pater Simon Ašič, ki je svoje prvo vedenje o glini zaupal Janezu Ferjucu iz Komende.